Trumanov šov

Naslov povzemam po tistem hollywoodskem filmu, kjer junaku režirajo celotno življenje od doma do službe, od domačega mesteca do zvezdnatih noči. Vse je kulisa, le on verjame, da je res. Junakovo življenje je inverzija eksistencialne drže, s katero se je začela evropska moderna. Kakor nam je naročil Rene Descartes, moramo dvomiti o vsem, če hočemo naposled priti do gotovosti. Še več! Če se hočemo osvoboditi lagodnih predsodkov in prijetnih utvar, tedaj moramo ne le dvomiti - temveč celo domnevati, da se je "nič manj prekanjen kakor mogočen hudobni duh z vso vnemo zavzel za to, da bi nas zapeljal v zmoto". Descartesovo metodično vodilo o organizirani prevari je zdaj postalo vsakdanjost - in kdor verjame, kar mu servirajo občila, je zanj hollywoodska fikcija postala stvarnost.

Vzemimo Delo, ki velja za resen dnevnik. Kaj bralka in bralec Dela vesta o spopadu, ki pravkar pretresa Evropo? Kaj lahko vesta o liberalizaciji trga storitev, zaradi katere lahko evropska ustava pade na francoskem referendumu? Naslov v Delu jima sporoča le, da je "sprostitev trga storitev ključna". Nekaj številk nazaj sta lahko prebrala, da sindikati nekaj nergajo proti "sprostitvi trga storitev" in da njihovo nasprotovanje ni razumno. Delo se celo v uvodniku sprašuje: "Zakaj nasprotovati storitveni direktivi?" Da gre za zloglasno "Bolkesteinovo direktivo", Delo ne pove. Nekoč v preteklosti je zlovoljno omenilo, da se direktiva napačno imenuje po nekdanjem nizozemskem komisarju, čeprav jo je sprejela celotna Prodijeva komisija. Ni pa povedalo, da bi direktiva, če bi obveljala, z določbo o "deželi izvora" uzakonila "socialni dumping": podjetja ne bi poslovala po zakonodaji države, kjer delujejo - temveč po zakonih države, kjer bi bila registrirana. Za zaposlene to pomeni: mezde, varnost pri delu, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, počitnice, porodniške, bolniške itn. ne po francoskih, nemških ali slovenskih zakonih, temveč po romunskih ali slovaških predpisih. Da bi to uničilo kolektivne pogodbe, Delo ne pove. Delo bi raje uničilo sindikate. S pravim hiliastičnim žarom oznanja: "Kolesje časa je neusmiljeno. Poleg posameznika ali ideje lahko povozi tudi institucije..." Ustanova, ki naj bi jo po Delu povozil neusmiljeni drugi prihod kapitalizma, so sindikati. "Trdno na braniku vladajočih," bi si moralo Delo napisati pod naslov. Z dodatkom za mladino: "Pod vsemi režimi." Zato bosta o spopadu, ki pretresa Evropo, bralka in bralec Dela zvedela samo tisto, kar jima privošči predsednik vlade: "Predsednik vlade je tudi ugotovil, da so na to reformo očitno najbolj pripravljene nove članice Unije, pri starih pa je z resnično pripravljenostjo, kot je dejal, velik križ." Dobrodošli v novi Evropi: jugoslovanski komunisti so nas obvarovali, da nas Stalin ni anektiral k sovjetskemu imperiju - združene sile slovenskih strank nas zdaj ob navijanju Dela posmrtno rinejo v vzhodni blok. Tudi opozicija je namreč molčala o Bolkesteinovi direktivi: če bi kaj rekla, bi Delo ob svoji deklarirani ekvidistanci njeno stališče preneslo. A česar ni v parlamentu, tega ne boste našli v Delu: v tem je njegova kolaboracija. Ne kolaborira s kakšno stranko posebej, temveč s političnim razredom v celoti. Česar politični razred noče videti, tega bralka in bralec Dela ne moreta vedeti. Volja političnega razreda skoz Delov filter postane podoba sveta za državljanke in državljane.

Zato bomo v Delu in njemu podobnih občilih le po naključju zvedeli, da se v svetovnih merilih bije boj proti privatizaciji javnih storitev. Ne bomo zvedeli, da predlog evropske ustave uzakonja privatizacijo javnih storitev. Tudi ne bomo zvedeli, da je privatizacija preskrbe z vodo v Južni Ameriki pognala cene vode navzgor, njeno kakovost pa navzdol. Da so se zaradi tega ljudstva uprla in izbojevala, da so storitev ponovno nacionalizirali. Le po naključju lahko zvemo, da se je Urugvaj z ustavno določbo zavaroval pred liberalnimi norostmi te vrste.

Povprečna uporabnica in uporabnik tukajšnjih občil sta o napadu na slovensko šolo v Trstu zvedela iz pisem bralcev. Ker je vlada ob izgredu ostala brez teksta, tudi v občilih ni bilo kaj veliko besedila. Ko so na Sabotinu izobesili zastavo s kljukastim križem in homofobičnim antikomunističnim napisom, je Delo temu reklo "ideološko obračunavanje med Slovenci" in "ideološka trenja".

Hipotetično bi lahko poskusili opravičiti časnikarsko srenjo z domnevo, da so pač ujetniki političnega razreda, ki jim določa politična merila in intelektualni doseg. A tedaj bi morali še dodati, da tukajšnji časnikarji in časnikarke niso samo prostovoljni ujetniki, temveč tudi čuvaji, ki skupaj s seboj držijo v ujetništvu tudi svoje bralstvo. Kajti ne samo, da jim ne pamet ne pero ne neseta čez uradno obzorje političnega razreda - pazijo tudi, da ne bi v javnost prišlo nič, kar bi lahko zmotilo ta koprodukcijski Trumanov šov.

Preden je domnevno "socialdemokratska" ministrica vpeljala knjižnično nadomestilo, je Delo malone vsak drugi dan objavljalo propagandne pozive nadomestilu v prid - nasprotne glasove pa je hladnokrvno cenzuriralo. Delovo bralstvo bržkone še zmerom misli, da je knjižnično nadomestilo skromno oddolžilo narodovo za velike zasluge pisateljske - ne pa začetek konca sistema javnih knjižnic pod kapitalsko štanco transnacionalne industrije zabave.

Delo je, denimo, poročalo, da naj bi bili v italijanskem parlamentu celo "malo spreobrnjeni komunisti" glasovali za uvedbo dneva spomina na fojbe in izgubo ozemelj, in omenilo, da naj bi bili novemu prazniku nasprotovali "samo dve majhni, bolj ali manj obrobni levičarski stranki". Delo ni objavilo pisma bralke s popravkom zavajajočega poročila. Bralstvo Dela tako ne ve, da v Italiji obstajata avtentično protifašistični stranki, ki nista ne šovinistični ne iredentistični, ne "obrobni" ne "levičarski", sta pa komunistični (Rifondazione comunista, Komunistična prenova, in Comunisti italiani, Italijanski komunisti).

Pred tukajšnjimi volitvami je Delo objavilo spodbuden intervju z mogočnim direktorjem in uglednim članom takrat še vladajoče stranke - a ga ni vprašalo o "izbrisu", ki ga je zagrešil, ko je bil notranji minister. Delo še zdaj ponavlja uradno puhlico LDS, da naj bi bil "izbris" zgolj napaka. Ni pa objavilo bralčevega pisma, da je njihov novinarski kolega že novembra 2002 v Večeru objavil dokaze, da je bil "izbris" premišljeno dejanje vlade; Delo je cenzuriralo informacijo, da je znanstvena raziskava ugotovila, da je bil "nezakoniti izbris ... politično dejanje zavestno diskriminatorne narave"; bralstvu je prikrilo, da je raziskava objavljena v knjigi, ki je že dve leti dostopna domači javnosti v slovenščini, mednarodni pa v angleščini.

Ni treba domnevati, da bi Trumanov šov Dela in njemu podobnih izviral iz kakšne posebne omejenosti tam delujočih ali celo iz njihove zarote, da bi nas zapeljali v zmoto. Zadosti je vedeti, da so občila ideološki aparati, ki jih drži skupaj vladajoča ideologija. A da se upremo krempljem vladajoče ideologije - za to se je res treba nekoliko intelektualno pomujati, pa tudi ščepec poštenja ni odveč. Majhna zahteva za človeka - prehuda za nove pse čuvaje? - Če pa nočete sodelovati v Trumanovem šovu, poglejte na: www.ljudmila.org/index.

povezava